Tole pismo naslavljam na članice in člane sindikatov. Morala bi ga na vse, tudi nečlane, jasno. Ker – nečlani so druga navijaška skupina. Stojijo ob strani, kritizirajo in navijajo. V glavnem zase. V nasprotnem primeru bi bili člani sindikata, ki bi navijali še za druge člane, skupaj. Če se kdo od nečlanov ne prepozna, se mu oproščam. Zagotovo ima za to zelo opravičljive razloge. Zakaj pišem to pismo? Ker do vsakega osebno ne morem. K sreči nas je še vedno preveč.

Tema bodo plače. Januarske in februarske stavke javnega sektorja in vedno znova odprta pogajanja za zaposlene v tem sektorju burijo tudi zasebni sektor. Ne bom o tem, da demagogija včasih daje rezultate, niti o nestrpnosti med delavci javnega in zasebnega sektorja. V sebi vsi vemo, da smo le zaposleni, in da se moramo boriti za svoje pravice, pa če smo v javnem ali v zasebnem sektorju.

Vsi imamo svoje delodajalce in če eden ne dobi plače, to še ne pomeni, da bo drugi dobil večjo. Nasprotno, izguba pravice enega je izguba pravice drugega. Ena od prihodnjih izdaj Delavske enotnosti bo namenjena ravno tej vsebini: na eni strani javni, na drugi zasebni sektor. Da bomo enkrat vsi vedeli, o čem sploh govorimo.

Več na https://www.zsss.si/brez-sindikalnega-boja-ne-gre-lidija-jerkic/