Dokler bodo sindikati razmišljali o tem, kako zadržati dane pravice, ne o tem, kako na novo osmisliti zaščito dela in s tem ljudi, toliko časa bo njihova vloga minorna in nepomembna.

Kdo je tisti, ki bi moral odpraviti prekanost?

Politika, seveda. V državi kot je Slovenija, to s premišljenimi ukrepi sploh ne bi bil problem. V Rusiji, Franciji ali Nemčiji je drugače. Veliki sistemi so bolj okorni, pri nas pa je to povsem izvedljivo. Urediti je potrebno trg dela in vrniti kapital, ki je bil odnesen iz države.

Tretja stvar, ki bi jo morali temeljito premisliti, je lastništvo podjetij. Postali smo najemniki v lastni državi. Tujci so tisti, ki razmišljajo o tem, ali nas bodo zaposlili ali ne. Država je trenutno le šibek socialni servis in slab mešetar. Vsi, ki se ponujajo, da bi razmere uredili, so jih zakuhali – saj so bili ves čas zraven. Prepovedati bi morali tem politikom, gospodarstvenikom sodelovati na volitvah, imeti bi morali dva volilna lističa: enega, s katerim bi volil za predlaganega, in drugega, s katerim bi dal negativni glas, torej bi označil koga nočeš. To bi bilo zanimivo štetje!

Jani Kovačič je kantavtor in profesor filozofije na Bežigrajski gimnaziji. V osemdesetih je vodil upor zoper razmere, v katerih so mladi tedaj bili. S pesmimi, kot so »Revolucija«, »Štrajhbreher« in »Delam kot zamorc« je opozoril, na nevzdržnost danih okoliščin, s pesmimi kot je »Agencija za človeške vire« pa opozarja na nevzdržnost okoliščin zdaj. Pogovor z njim je zanimiv, ker je upornost za uvajanje sprememb ključna. Znotraj prekariata pa se zaradi razmer še ni oblikovala.

Celoten prispevek je na voljo: http://www.spehnakruhu.com/academia/jani-kovacic-intelektualci-prevzemajo-status-delavcev

Črt Poglajen, politični analitik, čet. 23.8.2018